Kratkoročno investiranje je sestavni del uravnavanja denarnih tokov in obvladovanja obratnega kapitala. Idealno bi bilo, da bi bile terjatve poravnane ob zapadlosti oziroma ravno takrat, ko nam zapadejo obveznosti v plačilo. Ker se to dogaja le v pravljicah, je naloga finančnika v podjetju, da usklajuje denarne tokove in s tem prispeva k optimalni plačilni sposobnosti podjetja.
Mednarodni računovodski standardi pri vrednotenju finančnih instrumentov so pomenili velik napredek pri pripoznavi, vrednotenju in razkrivanju o finančnih poslih. A izkušnje z MRS 39 (Finančni instrumenti: pripoznavanje in merjenje) niso samo pozitivne. Spremembe so zato bile nujne. Spremembe so bile potrebne predvsem na področju, kjer računovodska pripoznava ni odsevala dejanskih ekonomskih razmer ali uspešnosti obvladovanja finančnih tveganj.
Pri factoringu imamo na eni strani prodajalca (podjetje), na drugi pa kupca terjatev (faktor). Oba želita imeti od storitve korist. Podjetje, ki proda terjatev, želi, da je posel dokončen ter da prejme denar čim prej in v čim višjem deležu. Faktor pa je pripravljen kupiti terjatev, ki ni tvegana, s čim večjim diskontom in (po možnosti) s pravico, da terjatev kupimo nazaj, če naš kupec ne plača.
Zagotovo bo zadolževanje v prihodnje dražje, potrebovali bomo več dokumentacije, možnosti dogovarjanja z bankami pa bodo manjše.
Sporazum Basel III prinaša bankam nova pravila kapitalske ustreznosti, zato bo boniteta podjetja, ki bo najemalo kredit, vse bolj pomembna. Bolj kot dobiček bo štel denarni tok, saj samo z denarjem na računu lahko vračamo posojila.
Včasih si mislimo, bomo že kako. Dogovorimo se za kratkoročni kredit, čeprav bo naložba začela nositi denar šele čez nekaj let. Spustimo ceno, samo da dobimo posel in ima podjetje promet. Vendar nobeno podjetje ne gre v stečaj, ker bi imelo izgubo.
Približno 150 podjetnikov, povečini primorskih, se je včeraj udeležilo poslovne konference za mala in srednja podjetjaOd dobrega produkta do denarja na računu, ki jo je organizirala naša časopisna hiša. Predavatelji so se lotili podjetništva z različnih zornih kotov, predvsem so opozarjali na pasti, s katerimi se spoprijemajo podjetniki pri svojem delu.
Od leta 2013 bodo morale banke postopoma povečevati delež kapitala v finančni sestavi. Ta delež se lahko poveča tudi z zmanjšanjem naložb med sredstvi banke.
Najprej bodo na vrsti manj donosne in tvegane naložbe, ampak take banka težko unovči, če je že "not padla". Banke in podjetja bodo pri vprašanju povečevanja kapitala bank "sodelovali". V to sodelovanje bodo podjetja bolj prisiljena, zato se kaže še posebej pripraviti.
Preden se lotimo poslovnega načrtovanja, še bolj pa, ko se odločamo za večjo naložbo, si moramo postaviti finančne omejitve. To ne pomeni, da bomo imeli težave pri pridobivanju posojil, temveč da bomo ocenili svoje sposobnosti vračanja najetih posojil ob upoštevanju vseh znanih dejavnikov tveganja, ki spremljajo uresničevanje načrtovanih in sklenjenih poslov. Omejitve si moramo postaviti pravočasno, ko še lahko razmišljamo s trezno glavo. Ko se znajdemo v stiski, postanejo dejstva vse preveč subjektivna.
Običajno se podjetja financirajo z lastnim kapitalom, posojili in obveznostmi do dobaviteljev. Prepričanje, da so kapital in dobavitelji brezplačni oz. ne prinašajo stroškov financiranja, velja samo v računovodski logiki. Za uporabo posojila plačujemo obresti. Dobavitelji nam sicer ne zaračunajo obresti, so pa stroški financiranja všteti v ceno storitve ali blaga.
Ko podjetje zaide v krizo, je težko oceniti, kdaj je pravi čas za začetek reševanja situacije. Večinoma takrat podjetniki razmišljajo nekako takole: “Saj bo šlo, samo še ta posel zaključim ...” V resnici pa se finančni položaj podjetja na trgu iz dneva v dan slabša, kriza pa poglablja.
