Računovodski izkazi naj bi, po pisnih izjavah revizorjev v letnih poročilih, predstavljali pošteno finančno stanje družbe. Družbe, zavezane reviziji, ki so pristale v stečaju, so imele v večini primerov do konca pozitivno revizorjevo mnenje. Stečajni upravitelji pa običajno ugotavljajo, da so bili pogoji za stečaj izpolnjeni že pred leti. Stečaj je zadnja postaja, pred njim je možna še prostovoljna ali prisilna poravnava. Ali je bilo finančno stanje teh družb zadnja leta res dobro? Nekatere so celo do konca poslovale z dobičkom.
Kaj si lahko šele mislimo o računovodskih izkazih podjetij, ki niso deležna pregledov vrhunskih računovodskih strokovnjakov z državnimi licencami?
Verjetno nič dobrega. Sami smo odgovorni za poslovanje in obvladovanje kreditnih tveganj, kar pomeni, da moramo sami oceniti finančno stanje kupcev. Zagotovo smo upniki edini in najbolj zainteresirani, da nam bo kupec plačal račune. Glede na izkušnje se na bonitetne ocene in revizorska mnenja ne gre zanašati.
Zakaj pripravljamo računovodske izkaze?
Ali bi izdelali dohodninsko napoved, če ne bi bila obvezna? Zagotovo ne. Bolj pomembno nam je, koliko mesečno zaslužimo in koliko lahko zapravimo. Ali davčna napoved predstavi vse zaslužke davčnega zavezanca? Zagotovo ne. Predstavi samo tiste, ki so po zakonu določeni kot osnova za davek. Redki in samo tisti zelo redoljubni si podrobno beležijo prejemke in izdatke, a še manj jih je, ki si beležijo prihodke in odhodke.
Bilance naredi računovodja, ker tako zahteva davčna uprava. Računovodski standardi pa omogočajo precej liberalno razlago. Za zelo kreativne skorajda ni omejitev, vsaj nekaj let ne.
Direktorji, ki čakajo na bilance, da vidijo, kako so v preteklem letu poslovali, zagotovo ne obvladajo posla. In potem na osnovi “hišnih številk” v bilancah sprejemajo poslovne odločitve za naprej. Temu lahko rečemo zidanje hiše na negotovih temeljih. Še huje pa je, ko se na nejasni osnovi delajo poslovni načrti.
Bonitete kupca ne določamo po bilancah
Bilance so lahko izhodišče za določanje bonitete podjetja. Bilanco stanja in izkaz uspeha je potrebno najprej očistiti nesnage, nato narediti finančno analizo učinkovitosti in uspešnosti ter določiti finančno ravnotežje. Ko imamo bilance prevedene v finančne podatke o podjetju, lahko pričnemo določati boniteto.
Oceniti moramo dejanski in primeren poslovni in finančni vzvod. Sestava dejanskih stroškov in odhodkov določa prilagodljivost podjetja na spremenljivost razmer na trgu. Razmere na trgu pa vplivajo na obseg poslovanja, prodajne in nabavne cene ter plačilno sposobnost kupcev. Potreben delež kapitala med viri financiranja je odvisen od poslovnih načrtov podjetja, ki so podprti z dejansko kupno močjo potrošnikov.
Pošteno finančno stanje
“Po našem mnenju računovodski izkazi v vseh pomembnih pogledih pošteno predstavljajo finančno stanje gospodarske družbe … v skladu z računovodskimi standardi in ZGD …” To je izjava vsake revizijske družbe v letnem poročilu. Ko govorimo o finančnem stanju, je govor o kapitalski ustreznosti in finančnem potencialu podjetja glede na poslovne načrte. Vsi se odločamo in podpisujemo pogodbe za jutri. Bilance so zapis poslovnih dogodkov, ki so se že zgodili do danes.
Poklical sem direktorico podjetja, za katero menim, da je poslovno korektna. Na vprašanje, čemu bilance, mi je odgovorila: “Bilance so odvisne od namena, glede na želje v prihodnje, prilagodiš jih, da ti bodo pomagale uresničiti cilje. Niso nujno merilo tvoje uspešnosti, zato ne grem gledat bilanc, če želim izvedeti, kako dobro je podjetje. Bilance so orodje komuniciranja s ciljnimi javnostmi v prihodnje; če hočeš dobiti kredit ali če hočeš podjetje prodati …”
Poslovodja, ki komaj prevzame podjetje, verjetno najbolj pošteno naredi bilanco prejšnjega poslovodje. Bolje se spozna na bilance kot računovodja. Žal pa je tako, da so bilance bolj odvisne od interesa poslovodje kot od dejanskega stanja. In revizorji v večini primerov to “pošteno nepristranskost” še drugič potrdijo z žigom z licenco.
Kaj je pomembno?
Najpomembnejših informacij za oceno bonitete podjetja v bilancah ni. Tam ni ljudi, tržnega deleža in pomena na trgu, primerjalnih prednosti, kapacitet, kupne moči kupcev in še in še.
V bilancah ni niti sklenjenih dogovorov, ki predstavljajo obveznosti, katere bomo morali dejansko poravnati v prihodnjem obdobju, poleg potencialnih obveznosti, ki so pogojne.
Ali lahko terjatve na 31.12. prodamo in dobimo zanje denar v višini terjatev v bilanci? Zagotovo ne. Ali zaloge v bilanci predstavljajo tržno vrednost zalog? Zagotovo ne. Ali so nepremičnine in oprema vrednotene po pošteni vrednosti? Tudi ne. Sredstva bi bila lahko vrednotena vsaj po denarju, ki ga ustvarijo ob poslovanju, pa tudi niso.
Ta fiktivna sredstva financiramo z dejanskimi dolgovi in dejanskimi obveznostmi do dobaviteljev. Kapital je amortizer vsega gnilega med sredstvi, podjetje pa upnikom jamči samo s kapitalom, ob predpostavki, da je poslovanje pošteno. Sicer pa jamči tudi poslovodja s svojim premoženjem, če mu dokažemo, da se je odločal mimo profesionalne skrbnosti poslovno-finančne stroke. Več o tem na Akademiji poslovnih financ in na spletni stvani www.smartfin.si.
Vir: Primorske novice
